šnopc ideje

Nekdo mi je nekoč napisal super čestitko in že takrat sem vedel, da me bo danes čakala zelo težka naloga. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se postavim na glavo. Pravih idej pa vseeno ni bilo. Ja, vem, da naslov bloga pravi drugače, samo te moje ideje pridejo, ko jih ne rabiš, ko pa je najbolj nujno, pa se skrivajo. No, z določenimi pripomočki sem jih uspel nekaj privleči na plan in jih poslati na 031 xxx xxx.¹ Beri naprej …

1. le kakšna bi bila ideja, napisati celo številko in zaprositi za izpostavitev?? [↩]

Tole¹ se mi vrtelo na poti proti faksu. Ker slednjega že nekaj časa nisem videl, so se seveda pojavile razne misli povezane z njim. Svoje pa je dodal tudi sam komad. Lepo bi bilo namreč začeti znova. Naredila bi se kakšna napaka manj in marsikaj bi se izpeljalo bolje. Vse skupaj pa samo za ta občutek. Beri naprej …

1. ja, mahnjen sem na Hladno Pivo [↩]

Da ne bo čisto brez slik za vse tiste, ki se vam ne ljubi brati dolgih in dolgočasnih poročil, je tu nekaj “vizualnega”. Kljub temu, da naj bi bilo to pozitivno presenečenje, boste verjetno razočarani. Žal je tako, da za slikanje ni bilo časa oziroma nisem bil sposoben.¹ Je pa tu edinih deset slik, ki so nevtralne, brezzvezne in praktično vse enake. Na njih se niti morja ne vidi, ker tam telefonček ni bil varen.

Prehranjevalni oziroma zelenjavni del prtljage z medico, ki je nedotaknjena šla domov. Beri naprej …

1. izberite sami pravo besedo ali dodajte svojo [↩]

Pospravljanje šotora je, presenetljivo, minilo brez zapletov. Nekdo je samo ugotovil, da ima več za domov, kot za sabo, kar je precej nerazumljivo, kljub temu, da so nam celo tri piva ostala. No, tudi medica je ostala zapečatena,¹ višnjevec pa smo, bolj kot ne, samo poskusili. Ja, nismo bili ravno pivsko razpoloženi, čeprav smo začeli precej obetavno.

Smo pa za zaključek imeli voden ogled Kopra. Ja, včasih je dobro poznati kako primorko. Tako je ena poskrbela za naš prevoz in še malo zabave pred odhodom. Zanimivo je bilo predvsem, ko smo iskali avto po parkirišču, ker je pozabila, kje je parkirala. Zlate ribice z napako namreč nimajo dobrega spomina, ampak samo nesposobnost izpolnjevanja želja, čeprav jim tudi to občasno uspe. Beri naprej …

1. zamašek je dejansko zalit z voskom [↩]

Noč je bila še mlada in ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo pogledat bližnje bare. Ostali pa smo kar v prvem, v katerega smo zavili.¹ Naročilo je bilo seveda pričakovano, tri velika piva. Prvo se je tako prileglo, ker je bilo na pravi temperaturi. Naslednje pa več ni tako prijalo, saj smo skozi cel dan od brezalkoholnih pijač pili le slano vodo. Kljub temu pa se nismo kar ustavili. Se nam je pa samo ustavilo okoli enih. Zahtevali smo račun in čakali, da nam polovica flaše nekako izhlapi. Saj ne, da smo bili toliko naliti oziroma utrujeni, ampak enostavno ni več teklo. Natakarica pa je namesto računa prinesla novo rundo. En in nekdo sta malo čudno pogledala. Nekdo je pojasnil natakarici, da smo hoteli račun. Jaz pa sem že pred tem videl, da je gospod častil rundo še nam, kar je natakarica tudi pojasnila. Dečko srednjih let je bil namreč čisto navdušen nad zlato medaljo na OI in celem baru častil pijačo. Beri naprej …

1. pravzaprav smo vstopili kar naravnost, zavijali pa, ko smo šli domov [↩]

Do večera je nekdo utopil “utrujenost” in brez težav segel po pivu, ki ga je skrbno vzel iz police v trgovini. Kaj hitro pa mu postalo jasno, da kuhano pivo ni ravno višek pivskih dosežkov in tako pustil polovico. Čas pa je bil že za večerjo. Še pred tem pa tuširanje. Kot je že znano, smo po tušu ugotovili, da nas je sonček le ujel, a kar je bilo še pomembneje, ugotovili smo, da so v kampu tudi kamini. Rešetko za njih si pa kot gost kampa lahko sposodiš zastonj. Super. Jaz sem bil takoj za roštiljanje,¹ ker ni lepšega dela na morju. Tako sem hitro prepričal enega in nekoga, da pico preskočimo.

Seveda nismo imeli razen malo zelenjave nič primernega za žar, zato je bila najbolj pametna odločitev skok v trgovino. Kilogram oziroma točneje štiriindvajset čevapčičev, paket hrenovk, ajvar in kruh. Nekdo je seveda menil, da je to preveč mesa in bo brezzvezno nažiranje. Dva požeruha pa se seveda nisva strinjala. Beri naprej …

1. žarjenje oz. peko na žaru [↩]

Nekdo, en in jaz smo svoj pohod začeli v ponedeljek petnajst do šestih. Trije romantiki ali bolje norci, smo se iz Rožne kar sprehodili do železniške. En je skočil še po kos pice in skoraj zamudil vlak, nekdo je nekaj malega jedel doma, jaz pa sem imel dva sendviča. Naši želodčki pa niso bili ravno najboljše volje in tako se medice nismo niti dotaknili, višnjevec pa smo samo povohali. Beri naprej …

Eno in poldnevnega “dopusta” je konec. Preživeli smo prvo kampiranje. No, vsaj za dva je bilo prvič. Bilo je super. Pravega poročila ta trenutek ne bo, ker je samo dolgočasen opis “pijančevanja”. Prav tako ni slik, ker marko ni prišel blizu, pokrajinko pa ni prišel do besede, ker je portretko hotel vse narediti sam. Njega se pa seveda ne da prepričati, kot markota prejšnjič, da bi dovolil objaviti slike. Sploh pa ni bilo veliko časa, da bi se telefon nadihal morskega zraka, saj je revež moral biti skoraj vedno v šotoru. Beri naprej …

Ko se more človek učiti, naredi vse drugo prej. Najprej malo pospravi, potem se igra z muckoma in Flokijem, pomije posodo, pogleda povzetke olimpijskih iger, vmes pregleda objave in vse pokomentira, mikrobloga, napiše objavo in kaj potem? Spomni se, da ima fotoaparat na telefonu celo več različnih možnosti pri slikanju. Te so ponavadi bolj za okras, kot za uporabo, a zakaj ne bi malo časa zgubili še s testiranjem markota?!¹ Ta je celo pokazal, da ni čisto zastonj. Sicer mu verjetno ne bi nihče rekel makro, pa vseeno poglejmo, kaj zna.

Za dežjem ostanejo kapljice
 
Beri naprej …

1. makra [↩]