Glede na to, da imamo pritlično hišo in dokaj veliko podstrešje, potrebujemo tudi izvlečne stopnice, da lahko vsake toliko kako kramo skrijemo gor. Stare so bile že precej v letih in ko sem se nekajkrat skoraj dobro polomil oziroma one pod mano, je bil čas, da jih zamenjamo. Tako smo kupili ne ravno najcenejše izvlečne oziroma harmoniko.1 Vzeli smo kovinske, ki naj bi zadostovale za višino 290 cm. Ker se dajo tudi skrajšati oziroma prilagoditi, bi morale brez težav premoščati višino 240 cm.
Ker sam nisem ravno tak strokovnjak kot kakšna moja bralka, sem poiskal mojstra. Ta pravzaprav ni mojster, ampak obvlada določene obrti in mi večkrat pomaga pri čem. Jaz pa mu v zameno vsake toliko popravim računalnik.
Tako sva veselo odprla škatlo s stopnicami in raztegnila navodila. Cel A4 list v barvah z slikami oziroma skicami in v češčini, je vseboval “cel” postopek montaže. Ker oba obvladava zgoraj omenjeni jezik, z navodili ni bilo težav in sva jih po hitrem postopku dala stran, da nama niso bila v napoto.
S pritrjevanjem nekaj osnovnih vijakov nisva imela težav. Ko sva prišla nekje do polovice montaže, pa so se le te pojavile. Stopnice sva imela vstavljene v odprtino in hotela preizkusiti njihovo odpiranje. Pol metra se jih je raztegnilo brez težav. Najprej pa ni šlo. Profesionalca kot sva, sva hitro ugotovila, da kljub kmečki logiki stopnic ne moreš potegniti kar navzdol, ampak jih moraš naprej malo navzgor. No s tem bi se dalo sprijazniti, če se stopnice ne bi zataknile v svoj2 okvir in bi se njihovo raztegovanje končalo slaba dva metra prehitro. Če bi midva kaj spreminjala, bi se še dalo razumeti prejšnji stavek, tako pa sva se malo zmedla. Po nekaj začudenih pogledih proti stopnicah3 sva ugotovila, da jih mogoče lahko nastaviva tako, da se bodo v celoti raztegnile.
Te stopnice niso kar ene navadne stopnice in imajo več nastavitev. Edini problemčič je, da se samo v enem načinu4 cele raztegnejo. Seveda sva iz prve ugotovila katera nastavitev je pravilna. Samo sprememba nastavitve ni bila tako enostavna. Ni bilo namreč gumba s katerim bi se to spremenilo, ampak je bilo treba priviti kovinsko ploščico čisto ob robu in ne bolj ob sredini kot je bilo tovarniško nastavljeno. Vijaka pa seveda nista bila lahko dostopna in z mojstrom sva kaj hitro začela uporabljati prijazne besede. Ko sva porabila skoraj cel svoj besedni zaklad teh specifičnih besed, sva bila tudi pri koncu menjave nastavitve. Tu ni odveč omeniti, da preklinjanje ni prav nič pomagalo, sva se pa zato precej bolje počutila.
Sledilo je ponovno testiranje odpiranja stopnic. Iz prejšnjega odstavka seveda ni podvomiti, da se ne bi popolnoma raztegnile. Dvom bi seveda bil neupravičen, saj so se tokrat raztegnile brez težav. Tu pa seveda ni konec presenečenjem. Stopnice so namreč ostale deset centimetrov nad tlemi. Seveda ni problem dvigniti nogo toliko višje, a stopnice morajo priti do tal in se lahko s takšno uporabo tudi polomijo.
Kaj sedaj? Nič! Premerimo še enkrat višino stropa in stopnice. Višina stropa je še vedno 240 cm. Na okvirju stopnic pa še vedno piše H ≤ 290 cm. Ker je “H” običajno višina in znak “≤” običajno pomeni do vključno,5 je spet prisotno začudenje. Seveda se spet spomnimo, da so nam tudi v trgovini povedali, da so stopnice do višine 290 cm. Z merjenjem stopnic ugotovimo, da podatek 290 cm ni napačen, ampak bi namesto “H” moralo biti “L”. Še bolje bi bilo, če bi bile uporabljene male črke. “l” se namreč uporablja za dolžino in stopnice so bile dolge 290 cm. Ker pa vsi vemo, da stopnice nikoli ne visijo navpično oziroma pravokotno, ampak pod nekim kotom,6 se da brez računanja ugotoviti, da dolžina ni enaka višini.
Seveda se kot prava mojstra nisva vdala. Spet sva zelo hitro prišla do ugotovitve, da bodo z spremembo nastavitve7 stopnice mogoče celo segale do tal. Tokrat je bila zamenjava nastavitve lažja. Stopnice pa so ravno prav stale na tleh. Iz tega se seveda da sklepati, da so stopnice do višine 240 cm.8 Seveda pa dandanes trgovci ne vedo ravno veliko o tistem kar prodajajo in jim človek ne more zameriti, če so nam dali za informacije samo tisto, kar so sproti prebrali iz navodil.
Za konec sva zadevo samo še pričvrstila in privila še nekaj ne ravno pomembnih vijakov. Opravila sva še nekaj testov in ker so bili bolj ali manj vsi uspešni, sva zaključila.
Med samo montažo se je uporaba zgoraj omenjenega specifičnega repertoarja besed večkrat ponovila. Tudi med pregledovanjem zelo zanimivih navodil ni bilo nič drugače. Jezik v katerem so bila napisana naju je pa tudi pošteno nasmejal. Predvsem mene. Kolega, ki pa je moral opraviti večino dela, pa ni bil tako navdušen nad njimi. To je tudi razumljivo, saj skice niso bile ravno natančne, sama montaže pa tudi ne preveč logična. Zato pa si je kolega logiko popravljal s pivom, jaz pa s špricerji. Posledično so tudi stopnice postrani, ampak tako tudi mora bit.
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
- se raztegnejo kot harmonika [↩]
- tu je poudarek [↩]
- konec koncev so pa ženske(ga spola) in ni nič nenavadnega [↩]
- od štirih [↩]
- razlaga je za tiste, ki ji matematika in fizika nista prijateljici [↩]
- kakšnih 45° je kar vredu [↩]
- ne iste kot prej [↩]
- z malo trigonometrije lahko ugotovite pod katerim naklom so naše stopnice sedaj [↩]
sam za “late” sm se z zobmi mogu pri starih držat, zdej upam, da mi ne bo več treba.
Kaj za boga mora pa šlovek nardit, da ga spravijo tja 
pardon, zložila… če bi pred zlaganjem z majstrom dovolj spila, bi lahko bila navodila tudi v svahiliju, pa bi jih razumela 
